Težavne razmere v Habsburški monarhiji, ki jih je povzročila Pomlad narodov, je Tegetthoff - v glavi snujoč drzne akcije - doživljal z nezadovoljstvom. Predvsem zaradi mlačnosti in neaktivnosti habsburške mornarice. Habsburžani so, kljub italijanski vstaji in italijanskim prizadevanjem zedinjenja, uspeli ohraniti večino italijanskih dežel in izolirali Benetke. Tegetthoff je vključitev v nestrpno pričakovani boj doživel leta 1849, ko se je kot častnik udeležil blokade Benetk in se izkazal v njej. Predpostavljeni so ga v svojih poročilih omenjali kot »živahnega temperamenta, kljubovalnega in ponosnega karakterja. Ima veliko talenta, nagiba se h kritiziranju, je delaven in željan izpopolnjevanja« (Latkovič, april 2001, str. 22). Napredovanje je sledilo leta 1851, ko je postal poročnik fregate in se je izpopolnjeval na dolgih plovbah v Tunis, Carigrad in na Bližnji vzhod. Ker je habsburški mornarici primanjkovalo častnikov, je ponovno napredoval leta 1852, ko je postal poročnik linijske ladje.

Leta 1854 je kot poročnik linijske bojne ladje prvič prevzel samostojno poveljstvo na goeleti Elisabeth. Domov je pisal: »Moja nevesta 'Elizabeta' je leto dni starejša od mene, ni prav nič lepa, pred vsem pa ni hitra tekačica. Vendar sem zadovoljen, srečen, da jo imenujem svojo; začetek je storjen in počasi bo že sledilo kaj boljšega« (Koschitz, 1942, str. 6). V tem letu je vrhovno poveljstvo mornarice prevzel brat Franca Jožefa, nadvojvoda Ferdinand Maks(imiljan), ki je uvedel številne novosti, za katere se je zavzemal tudi Tegetthoff.